sreda, 28. marec 2018, ob 12. uriPZS

Mont Blancu v bran

Daljnega leta 1961 sem bil s kamniško odpravo prvič na Mont Blancu (4810 m), najvišjem vrhu Evrope. Najmanj toliko kot trofeja je bil vzpon pomemben za aklimatizacijo na plezalne ture naslednjih dni.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Le nekaj let kasneje - 1964 - sem bil kot član slovenske odprave na najvišjem vrhu Kavkaza, Elbrusu (5642 m). Tudi takrat nam je bila aklimatizacija enaka pomenu dosežka.

Zakaj zdaj pišem o tem? Takrat ni nihče, ne v Evropi in ne v Rusiji, govoril o Elbrusu kot o najvišjem evropskem vrhu. Najvišji Vzhodne Azije, Bližnjega vzhoda, Male Azije, to že, ne pa Evrope. Pred kakšnima dvema desetletjema ali tremi pa se je počasi začelo z Elbrusom kot najvišjim v Evropi. Mislim, da je vir tega v akciji Najvišji vrhovi celin, ki je sledila Vsem osemtisočakom. Namreč, Mont Blanc zaradi množičnega obiska ni bil več poseben dosežek, in junakom Himalaje, Andov in Antarktike nekako ni več ustrezal za njihovo zbirko. Seveda je bil ta premik krone nekaj vreden le za začetek; zdaj tudi na Elbrus pride vsak, saj je zaradi tega postal tržno zanimiv (komerciala pa je glavno gonilo našega sveta) in tudi Rusi so se uspešno oprijeli novih razmer in možnosti na turističnem tržišču. Turisti, zapakirani v kapsule trekingov ali vzponov zvenečih imen, pridejo, se povzpnejo (včasih tudi ne) in se vrnejo s potrdilom o uspehu.

Zakaj pravim kapsule? Ker vsa pot poteka v evropski maniri, podobno kot - žal - tudi vse več trekingov v nekoč idealni deželi, Nepalu, torej brez živega stika z domačini, kmeti, vaščani. Kdo pa so domačini v Kavkazu? Samo imena vodà - Adil Su, Adir Su, Baksan, Terek - in gorà - Elbrus, Donguz Orun, Nakra Tau, Bžeduh, Kazbek - berite: niti sledi Evrope, vse iz azijskih pastirskih in bojevniških plemen. Saj res: Pik Svobodne Španije kot spomin na sovjetsko sodelovanje v španski državljanski vojni in kot ena redkih izjem v prej naštetih primerih. In plemena, ljudstva Kavkaza, nekateri že tudi narodi: Kabardinci, Balkarci, Čerkezi, Čečeni, če se omejim le na severna pobočja. Pred dvema stoletjema so naseljevali še lep del ravnine med Kaspijem in Črnim morjem, potem pa so jih carski in pozneje sovjetski Rusi zrinili v hribe, vmes pa varnostno, kot pri nas Uskoke v Vojni krajini, naselili Kozake, tudi s podobnimi privilegiji. Turgenjev, Tolstoj, Lermontov in še prej Puškin slikovito in pošteno pišejo o stiskanju plemen v gore, o spopadih ob prej naštetih rekah, o kazenskih ekspedicijah proti nepokornim hribovcem: sama grozodejstva, katerih nadaljevanje je sodobno pokoravanje Čečenov (in njihov odziv s terorizmom). A ne brez romantike. Poleg svobodnih Kozakinj in strogo čuvanih gorskih lepotic nastopa tudi Kavkaz. Ko se mu ravninski Rusi bližajo, se jim na obzorju pokažejo oblaki. Vsak dan so večji, a enake oblike. Končno spoznanje: to so gore, takratnim ravnincem nekaj nepredstavljivega. Tam bodo služili vojsko, trpeli, umirali, uživali, pili, igrali rusko ruleto in kartali. Blagor Rusom, ki se jim romanov ni bilo treba izmišljevati, le dobro so jih morali napisati. Rusi so svoj imperij raztegnili tudi čez Kavkaz in Ural, a politične meje so spremenljive, geografske pa vsaj v luči naše minljivosti večne. In Britanska enciklopedija (Encyclopedia Britannica), sproti se dopolnjujoča (zdaj tudi elektronska) knjižnica podatkov in znanja, nedvoumno imenuje Elbrus kot najvišji vrh Kavkaza, Kavkaz pa uvršča med gorovja Azije.

kolumna_Skarja_MONT_BLANC___000002__003_
Mont Blanc iz južne stene Drujev. Foto: Tone Škarja

Izkušnja našega Kavkaza '64 je tudi povsem ali vsaj zelo azijska. Že bližanje Kavkazu z vlakom (letala so v primerjavi z njim prava žalost) ima navdih pustolovščine, pa mesta Pjatigorsk, Mineralne vode, Kislovodsk, od kavkaških plemen varno oddaljena mondena letovišča ruske in pozneje sovjetske aristokracije, pa ruske pesmi z divjim azijskim nadihom, pa domača obramba kavkaških prelazov pred Nemci (Sovjeti niso imeli gorskih enot, od tod množična povojna vzgoja alpinistov). Res pa do Elbrusa ni treba preko prelazov. Ko so nemški alpinci zasadili zastavo na njegovem vrhu, je Hitler ponorel, saj jih je poslal osvajat naftne vrelce (do njih niso prišli: Stalingrad), ne pa vrhov. Od takrat tudi pesem Baksanska, ki jo je Vanč Potrč predstavil v Srečanju s čarovnico (PV 1964) in smo jo ob kitari in vodki prepevali v kavkaškem taboru. In bolj zares: v nasprotju z odpravo Kavkaz '63 nismo hodili na jutranji in večerni pozdrav zastavi, nismo hoteli v plezališče pokazat, ali znamo plezati, nismo hoteli aklimatizacije pred Elbrusom in izborili smo si Užbo, celo njen Križ. Mi smo jugoslovanska reprezentanca, in vse to zmoremo! Druge strani Kavkaza, takrat sovjetske, zdaj gruzijske, smo se komaj dotaknili: le spust z Užbe, dva dni po deželi Svanov, gruzijskih gorjancev, in čez prelaz Bečo nazaj v Baksan. Vsega osem dni, od tega pet na »angelovi dlani«. Kaj še reči o evropskosti? Skoraj ves svet z gorami vred smo odkrili Evropejci (ali Američani, naš podaljšek) in nič primerljivega z Enciklopedijo drugje ni najti. Zakaj to zanikanje? Ali je res ta hipni vzgib materialno podloženega napuha vreden več kot dejstva? Če so Rusi politično »Evropo« raztegnili čez Ural in Kavkaz, je geografska resnica še vedno taka, kot je bila. Karikirano rečeno: tudi ko bo Francija muslimanska, bo Mont Blanc še vedno najvišji vrh Evrope, ne pa sedanje ali bivše Evropske unije. Kot vse politično so tudi ti pojmi minljivi, geografski pa ne. In še estetsko. Mont Blanc je po videzu pravi kralj: glava, široka ramena in strmo padajoč hermelinski plašč. Elbrus: nežna lepota oblike, ime pomeni ženske prsi, od daleč bolj privid kot trda resničnost. Na Mont Blancu se zlahka ubiješ, na Elbrusu se pa izgubiš ali izgineš v njegovih prostranstvih.

Tone Škarja

Prispevek je objavljen v marčevski številki Planinskega vestnika.

Septembrski Planinski vestnik

Septembrski Planinski vestnik

petek, 14. september 2018

Uvodnik septembrske številke Planinskega vestnika vas popelje med alpinistke, ki se jim je z razstavo Korajža je ženskega spola v začetku septembra poklonil Slovenski planinski muzej v Mojstrani. Zanimiv zapis lahko preberete tudi tu na prvi strani spletne strani Planinskega vestnika.

Izšel je poletni Planinski vestnik

Izšel je poletni Planinski vestnik

petek, 13. julij 2018

V dvojni poletni številki Planinskega vestnika je Dušan Škodič s sodelavci pripravil zelo zanimivo in obsežno temo o italijanskih gradnjah na rapalskem ozemlju. Nekatere od teh gradenj v gorah so spremenjene v planinske koče (kot na primer na Črni prsti, Poreznu, Krnu, pod Špičkom ..), nekatere pa pustili propasti.

Izšla je junijska številka Planinskega vestnika

Izšla je junijska številka Planinskega vestnika

četrtek, 14. junij 2018

V junijski številki Planinskega vestnika smo šli na ferate - zavarovane plezalne poti. Objavljamo obširen test različnih samovarovalnih kompletov, različne lestvice težavnosti zavarovanih plezalnih poti in opozarjamo, da se na take poti odpravljate samo s testirano opremo.

Iskanje med novicami