sobota, 16. junij 2018, ob 9.30 uriPZS

Planinski vestnik se je priklenil na jeklenico

V junijski številki Planinskega vestnika smo šli na ferate - zavarovane plezalne poti. Objavljamo obširen test različnih samovarovalnih kompletov, različne lestvice težavnosti zavarovanih plezalnih poti in opozarjamo, da se na take poti odpravljate samo s testirano opremo.

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Pogovarjali smo se z Mojco Koligar, Šentjernejčanko, ki se je po študiju na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju ustalila v gorenjski "prestolnici", in je bila novembra lani razglašena za naj gorsko tekačico leta v Sloveniji.

V rubriki Z nami na pot vas tokrat vabimo v Schladminške Ture, kraljestvo visokogorskih jezerc. Kot piše Vid Pogačnik, "so njihovi najlepši kotički prav tako vredni obiska kot najlepši predeli drugih gorskih skupin. Nekoliko blažje oblike jim ne jemljejo veličine, nešteta jezerca pa so jim v velik okras." Vabimo vas na: Greifenberg, 2618 m, čez Klafferkessel; Greifenberg, 2618 m, od koče Golling; Hochgolling, 2863 m, iz Gollingwinkla po običajni poti; in na Lungauer Kalkspitze, 2471 m.

Podajamo se še v Dolomite in čez Kambreško pogorje od Sabotina do Globočaka. Objavljamo dve zanimivi kolumni in razmišljanje o športu. Andrej Stritar pa je raziskoval brsno leso.
Pišemo tudi o Jezerskem, ki je 26. maja kot prvi v Sloveniji vstopil v mednarodno mrežo Gorniških vasi, in o letošnjem srečanje uredništev revij Hrvatski planinar in Planinski vestnik v Zagrebu.

Sledijo stalne rubrike: planinčkov kotiček z družinskim vzponom na Triglav, vreme, kjer pišemo o vetru, miniatura, novice iz tujine in vertikale, športnoplezalne novice, literatura, planinska organizacija, Triglavski narodni park, v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika!
Poiščite ga v svojem kiosku ali v spletni trgovini PZS, naročniki pa kar doma v svojih nabiralnikih.

Srečno in varen korak na vseh vaših poteh!


UVODNIK
Po zajlah, po poti ali čez steno

TEMA MESECA
Gremo na ferate

KANALSKI KOLOVRAT
Čez Kambreško pogorje

DOLOMITI
Bomba d'acqua nad Hohe Gaislom

KOLUMNA
Je opozoriti in naučiti tako težko?

KOLUMNA
Hitro, hitreje ...

Z NAMI NA POT
Kraljestvo visokogorskih jezerc

ZGODOVINA
Resnični heroj Everesta 1953

PLANINČKOV KOTIČEK
Družinski vzpon na Triglav v dveh dejanjih

ŠPORTNO PLEZANJE
Dolžina je pomembna

INTERVJU
Zanimajo me dolgi, večurni teki

RAZMIŠLJANJE
S športom nisva "na ti"

RAZISKOVANJA
Brsna lesa

MINIATURA
Na Storžič v rekordnem času

VREME
Znanilec sprememb vremena

PLANINSKO GOSPODARSTVO
Mreža Gorniških vasi tudi pri nas

NOVICE IZ VERTIKALE

NOVICE IZ TUJINE

ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE

LITERATURA

PLANINSKA ORGANIZACIJA

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

V SPOMIN

 

Po zajlah, po poti ali čez steno

Kaj je najbolj prvinsko? S katerim načinom obiskovanja goram najbolj izkažemo spoštovanje in hkrati ne škodujemo naravi? Gremo po vrsti. Če se sprehajamo po poti, je pot sama poseg v naravo. Z uporabo prehranskih dopolnil in posebne obutve, ki prepreči kak zdrs, je prvinskost v veliki meri že izgubljena. Če se odločimo za plezanje čez steno, je to brez vrvi, plezalnih copat, zatičev in klinov precej tvegano početje. Pozimi vsemu temu dodajmo še dereze in cepine. Pa še lavinski trojček.

Ne, to tudi ni prvinsko doživljanje gorske romantike. Stopnja več so jeklene vrvi, za marsikoga spone, ki ga vežejo z divjimi gorami, nekoč dostopnimi samo najboljšim.
Marsikdo zagovarja trditev, da naj gre v gore samo tisti, ki to zmore, ne da bi pustil sledi. Pa ni mogoče taka trditev svetohlinska in sebična? Mar ne spominja na nikoli končano vojno med avtomobilisti, motoristi, kolesarji, pešci ... Saj veste, za mnogo voznikov avtomobilov so motoristi in kolesarji nebodigatreba, ki se jim nastavlja na cesti ali pa jih nepravilno prehiteva, ko stojijo v koloni. Za nekatere motoriste in kolesarje so avtomobilisti nespoštljivi in nesposobni povprečneži, ki ne razumejo "drugačnosti". Ko sem ravno pri prometu - zelo si želimo avtoceste do Koroške, ampak ko vidimo, da gre trasa čez našo zemljo, nam zadeva naenkrat ni več všeč. Ferate, predvsem nove, včasih opisujemo kot jeklene okove, ki oklepajo naše gore, v isti sapi pa z raznimi pridevniki obkladamo tiste, ki ne prodajo svoje flike zemlje, da bi čeznjo potegnili široko asfaltirano avtocesto, ki bi nam skrajšala potovanje do Kamniške Bistrice.

Že pri vsakdanjih in na videz samoumevnih stvareh se zaplezamo, zato ni čudno, da se nikakor ne moremo dogovoriti, kateri način hoje/vzpenjanja v gore je pravi: s palico v roki, na kolesu, s kladivom in klini za pasom ali s samovarovalnim kompletom? Bodimo dosledni in pošteni: ali bomo rekli, da velja, da se na vrh gore spleza brez kakršne koli pomoči oziroma pripomočka, ali pa se potrudimo in varujmo naravo tako, da napredku in spremembam, ki so smiselne, vseeno pustimo odprta vrata. Prvo se mi zdi možno samo v teoriji, drugo pa je izvedljivo le, če se ne bomo obnašali tako kot nekateri arogantni vozniki ali se na primer odločili potegniti zajle čez triglavsko Sfingo.
Zahtevne in manj zahtevne zavarovane poti v gorah so nastale že pred prvo svetovno vojno, Jakob Aljaž je na primer leta 1895 opremil nekatere izpostavljene dele poti na Triglav, med vojno pa so poti opremljali, da so omogočili prehode vojakom. Hanzova pot na Mojstrovko je stara že skoraj sto let, Kopinškova na Ojstrico pa skoraj osemdeset. Z leti je v gorah nastalo vedno več zavarovanih poti, ker pa ljudje ves čas iščemo nove in drznejše izzive, nastaja tudi vedno več športnih plezalnih poti, ki pa večinoma niti niso visoko v gorah. Moderne športne ferate so pogosto speljane čez "manj ugledne" stene, ki so zaradi te atrakcije dobile obiskovalce, nekateri ljudje možnost za zaslužek, drugi zadovoljstvo, tretji pa so na ta račun izgubili kak odvečni kilogram. Veliko dobrega torej, s čimer pravzaprav nihče nikomur ali ničemur ne škodi in nihče ni za nič prikrajšan.

Vsi načini obiskovanja gora pa imajo eno skupno točko. Varnost. Varnost izvira iz izkušenj, izkušnje pa so plod znanja. Ne, izkušnje brez znanja niso dovolj. So le velika sreča, ki se je ne sme preveč izzivati. O znanju, nujnem za plezanje in gorništvo, smo že pisali in še bomo, v tej številki pa pišemo o varnosti na feratah, natančneje o nepogrešljivem kosu opreme - samovarovalnem kompletu.

Ne glede na vrsto zavarovanih (plezalnih) poti, ne glede na to, ali so v visokogorju ali v "neugledni" steni v dolini, se moramo zavedati, da je plezanje po njih lahko zelo nevarno, če jih podcenjujemo ali precenjujemo sebe. To, da ima alpinist v žepu Čopa, Aschenbrennerjevo smer, Direktno v Štajerski Rinki, JLA v Šitah itd., ne sme biti razlog, da gre lahkomiselno na obisk Ferate Češka koča z dvema pomožnima vrvicama, ki si ju naveže na pas. Po drugi strani pa niti najboljši samovarovalni komplet ob morebitnem padcu ne bo opravil svoje naloge, če si ga bo nekdo, ki je šele začel hoditi po zavarovanih poteh, pripel na bočni pas nahrbtnika.

Nevarne stvari so lahko varne, če se jih lotimo pravilno in s pravo opremo, zato naj nazivi in izkušnje ne bodo razlog za vzlet helikopterja z reševalci in zdravnikom. Nasprotno, naj bodo razlog, da se bo začetnik naučil pravilno uporabljati primerno opremo. In če bomo v svojih željah (ali kljub njim) pošteni do narave ter strpni drug do drugega, bomo ugotovili, da je čisto vseeno, ali v hribe hodimo s samovarovalnim kompletom, s kolesom ali s klini na pasu.

Med iskanjem čim boljšega približka prvinskosti pa bomo najbrž morali obiskati kak delček našega planeta, kamor niti Facebook ne seže. Potem bomo lahko prvinski toliko, kolikor nam bodo dopuščale fizična pripravljenost in zaloge hrane, če si je že ne bomo poiskali sami. Če pa nam prvinskost pomeni predvsem lastno doživetje, potem smo lahko varno prvinski na markirani poti, na ferati ali v steni.

Marta Krejan Čokl

PDF Uvodnik in kazalo


Februarski Planinski vestnik

Februarski Planinski vestnik

petek, 15. februar 2019

Smo že sredi meseca februarja in Planinski vestnik je izšel. Tema meseca je namenjena lednemu plezanju. Marta Krejan Čokl se ga je lotila z vseh možnih kotov in prepričani smo, da boste izvedeli veliko zanimivega o tej vrsti plezanje. V štiridesetih letih, kolikor jih je minilo od prvega preplezanega zaledenelega slapu pri nas, se sorazmerno s hitrostjo razvoja lednega plezanja in opreme za to dejavnost spreminjajo tudi možnosti za plezanje po ledu.

Spletna stran Planinskega vestnika spet deluje

Spletna stran Planinskega vestnika spet deluje

petek, 25. januar 2019

Po večjih tehničnih težavah na spletnem strežniku je spletna stran spet dosegljiva. Vsem obiskovalcem se iskreno opravičujemo in se vam zahvaljujemo za razumevanje.

Pogovor z Jožetom Rovanom, predsednikom PZS

Pogovor z Jožetom Rovanom, predsednikom PZS

torek, 22. januar 2019, ob 8.45 uri

Na lanski skupščini PZS je bil izvoljen novi predsednik planinske organizacije, Jože Rovan. Z njim smo v Planinskem vestniku v preteklosti opravili nemalo pogovorov, v večini na temo gorskega kolesarstva, saj je bil pobudnik ustanovitve in dolgoletni načelnik Komisije za turno kolesarstvo. Jože, "stari" kolegi ga imenujemo kratko Joc, deluje v organih planinske organizacije že dolga leta, izhaja iz PD Ljubljana-Matica, od koder se poznava še iz časov delovanja v mladinskem odseku. Rovan je po poklicu univerzitetni profesor, na Ekonomski fakulteti v Ljubljani predava statistiko. Običajno objavimo pogovor z novim predsednikom kmalu po izvolitvi, tokrat pa si je Jože vzel nekaj več časa, zato nam svoja stališča in razmišljanja podaja v začetku letošnjega leta.

Iskanje med novicami