četrtek, 28. junij 2018, ob 10.30 uriPZS

Resnični heroj Everesta 1953 − dr. Griffith Pugh

»Nocoj smo že veliko slišali o izjemnem, briljantnem vodstvu sira Johna Hunta, a tudi večino od prej opravljenih enajstih ekspedicij na Mount Everest so vodili odlični posamezniki, pa jim je vseeno spodletelo. Poslušali smo o zavidljivih veščinah naših alpinistov, a člani vseh prejšnjih odprav na Everest so bili visoko usposobljeni plezalci, pa jim ni uspelo doseči vrha. Slišali smo tudi o briljantni logistiki, toda večina prejšnjih ekspedicij je bila enako dobro organizirana in izvedena, pa jim je spodletelo. Nocoj bi rad nekaj več povedal o najpomembnejšem razlogu, zakaj je odpravi na Everest leta 1953 uspelo tam, kjer so vse prejšnje zatajile. To sta delo in prispevek nikoli opevanega resničnega heroja Everesta − dr. Griffitha Pugha.«

Klikni na fotografijo za povečavo ...
Če bi bili vi na tem svečanem sprejemu pri kraljici, ki ga je ob 40. obletnici prvega vzpona na najvišjo goro sveta organiziralo britansko Kraljevo geografsko društvo (Royal Geographical Society), bi ob smelem govoru zdravnika uspešne odprave dr. Michaela Warda, tako kot večina prisotnih, najbrž osuplo zajeli sapo.

V kolektivni zavesti britanske (in novozelandske) nacije, pa tudi narodov v številnih drugih državah sveta sta bili namreč s prvim uspelim vzponom na Everest - ta pa je bil prvovrsten medijski in družbeni dogodek za malone ves planet -, povezani zgolj imeni Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgayja. Kdor se je zanj zanimal kaj bolj, je slišal še za vodjo ekspedicije Johna Hunta, tu pa se je znanje in zavedanje o celotni odpravi slej ko prej končalo. Čeprav je ta z dvema glavnima šerpama štela petnajst ljudi - in seveda še skoraj štiristo nosačev in drugih šerp. Pri čemer je zgovorno, da je navkljub številnim člankom in knjigam, napisanim o podvigu, še štirideset let po njem omemba Griffitha Pugha kot zagotovo enega najbolj zaslužnih za uspeh odprave, izzvala takšno osuplost. Če bi bili rahlo zlobni, bi lahko napisali tudi, da v resnici prav zaradi člankov in knjig, saj so v njih tudi sami člani odprave vztrajno zamolčevali kakršenkoli Pughov prispevek.

Že prisotnost zdravnika, za nameček celo znanstvenika, fiziologa, je bila za tradicionaliste, vzgojene v špartanskem duhu britanske modrokrvne elite, nepredstavljiva. Mimogrede: »navadnih« državljanov, npr. delavcev, v tistih časih niti slučajno niso sprejeli v EAC, English Alpine Club. Z enako podmeno, zaradi katere so britanski alpinisti na ekstremnih višinah zavračali uporabo kisika, čeprav jim je bil ta na voljo že od leta 1922 - za pravega športnika je uporaba kakršnikoli umetnih pomagal (in znanstvenih nasvetov) neetična, celo zavržna. A kot je to v svojem v uvodu citiranem govoru povzel Michael Ward: prav v tem skorajda nepremostljivo drugačnem, asketskem pogledu na šport in plezanje, v naivno lahkotnem dojemanju varnosti in zavestnem zavračanju številnih sodobnih, povsem praktičnih nasvetov in dognanj, so se skrivali vsi glavni razlogi za neuspeh britanskih alpinističnih odprav pred letom 1953.

Angleži so pred 2. svetovno vojno in med njo ne le ustavili vse priprave in načrte, temveč so celo razpustili Komisijo za Everest (kasneje Komisijo za Himalajo), ki sta jo za prvi - ogledni - poskus leta 1921 ustanovila Kraljevo geografsko društvo in EAC. Kot kolonizatorji tistih krajev so bili vedno pri skledi in so, čisto nič športno, z odkritimi pritiski in tiho diplomacijo vplivali tudi na podeljevanje dovoljenj za pristop in vzpon na Everest. Ta je bil - po tem, ko so izgubili bitko za prvo osvojitev južnega in severnega pola - kot »tretji zemeljski pol«, še zadnja možnost, da si Velika Britanija povrne nekaj ugleda nekdanje vodilne sile sveta. A po vojni so Angleži zaspali in po dveh oglednih odpravah, ki sta odstirali nove možnosti pristopa skozi Nepal, konec leta 1951 zgroženi izvedeli, da so dovoljenje za pristop na Everest za naslednje leto dobili Švicarji. V paniki so celo pritisnili nanje, da organizirajo skupno odpravo, a se Švicarji niso uklonili.

Angleži so za leto 1952 od nepalskih oblasti dobili dovoljenje zgolj za »nadomestno« odpravo na šesti najvišji vrh sveta, Čo Oju. Vodstvo so zaupali izkušenemu raziskovalcu Himalaje in vodji nekaj prejšnjih odprav Ericu Shiptonu, ki so mu tik pred zdajci ob zdravniku »vsilili« še edinega fiziologa z zadostnim znanjem in izkušnjami, Griffitha Pugha. Ta je bil tudi sam strasten planinec, pomembnejše pa so bile njegove med vojno pridobljene izkušnje - visokogorske iz Libanona ter higienske in prehranske iz Iraka. Nekateri vodje elitnega britanskega gorništva so se vendarle zavedali pomena sodobnejšega, znanstvenega pristopa k pripravam in izvedbi. Pugh je tako dobil številne zadolžitve, nekaj pa si jih je dodal še sam. V kratkem času, ki mu je ostal za priprave, se je lotil uporabe kisika, aklimatizacije, higiene in prehrane.

Odpravi se je s Shiptonom, s katerim ni nikoli razdelal podrobnosti njenih znanstvenih vidikov, pridružil dobra dva tedna za ostalimi. Ne člani odprave ne Shipton ga niso sprejeli kot enakovrednega, kar pa Pugha ni posebej motilo - on je nanje pač gledal kot na objekte svojega raziskovanja. Tudi zato, ker ni nihče upošteval Pughovih zahtev glede higiene in prehrane ter kasneje aklimatizacije in uporabe dodatnega kisika, se je odprava na Čo Oju - po besedah njenega člana Edmunda Hillaryja - končala kot popoln fiasko. Si je pa Pugh pred vrnitvijo namesto obljubljenih dveh tednov na ekstremni višini in z večino članov odprave vendarle izprosil en teden poskusov s tremi člani na niže ležečem ledeniku Menlung.

Pugh_in_Hunt_tabor_IV
Pugh (levo) in Hunt med testiranji v višinskem taboru IV. Risba: Milan Plužarev

Skrbno beleženje podatkov o izdihanem zraku, krvnih spremembah, zmožnostih in posledicah vzpenjanja z jeklenko ob različnih pretokih kisika in brez nje je dr. Pughu vendarle dalo zadovoljive temelje za tisto, kar je sledilo naslednje leto. Tudi istočasna švicarska odprava na Everest namreč ni dosegla vrha, sta pa Raymond Lambert in Tenzing Norgay dosegla višino 8.610 m. Pugh je menil, da tudi bistveno bolje opremljeni in izurjeni švicarski alpinisti niso uspeli predvsem zaradi nezadostne aklimatizacije, neustrezne opreme za dovajanje kisika in fizioloških zapletov pri plezanju na ekstremni višini.

Zavoljo poraznih ocen odprave na Čo Oju so se v Londonu začeli dramatični javni, predvsem pa zakulisni boji, v katerih so več mesecev sodelovali vsi, ki so imeli kaj opraviti z dotedanjimi himalajskimi ekspedicijami, vodstva komisij in EAC, vojska, zlasti RAF, in predstavniki znanstvenih institucij. Britanci so za leto 1953 dobili dovoljenje za nov poskus osvojiti Everest, a mnogi so dvomili v sposobnost in zmožnost organiziranja dovolj kakovostne odprave. Hkrati pa so se vsi zavedali, da če njim ne uspe tokrat, bo Švicarjem ali komu drugemu kmalu zatem. Ko je na kriznem sestanku Komisije za Himalajo 4. julija 1952 Pugh ob pomoči nekaj somišljenikov uspel prepričati glavne odločevalce, da je ob takojšnem začetku priprav, zadostnem financiranju in podpori znanstvenega pristopa v vseh vidikih odprave ta izvedljiva z možnostjo uspeha, se je začelo vrteti kolesje, katerega najbolj dramatičen uvodni zasuk je bila, ob glasnih protestih večine plezalske javnosti, zamenjava izzivu nedoraslega Erica Shiptona s polkovnikom - in plezalcem - Johnom Huntom.

Griffith Pugh je medtem s sodelavci začel obsežne in temeljite priprave. S strokovnjaki britanskega vojnega letalstva se je spopadel s projektiranjem zanesljive, predvsem pa lažje jeklenke z boljšim regulatorjem, katerega cilj je bil - odprt ali zaprt - sistem, ki bi plezalcu z nemotenim dotokom kisika omogočil lažje vzpenjanje. Dotlej so namreč alpinisti zaradi teže in nezanesljivega dovoda za hojo z jeklenko porabili enako količino ali celo več energije, kot ko so se vzpenjali brez nje. Naslednja je bila na vrsti aklimatizacija, pri kateri so vse dotedanje himalajske odprave, tudi skoraj uspešna švicarska, zagrešile isto napako: dvig s približno 3.000 na 6.500 metrov so opravile tako rekoč na mah, plezalci pa so se posledično soočili s hitrim upadom moči, kondicije in apetita ter slabšanjem počutja. Pugh je zato pripravil načrt aktivne štiritedenske aklimatizacije, po kateri bi v splošnem slabše pripravljeni britanski alpinisti izboljšali psihofizično prilagoditev na ekstremno višino.

Nič drugače ni bilo z vnosom tekočin: po številnih poskusih in vzetih vzorcih krvi na višinah verjetno nikomur od Pugha ni bilo bolj jasno, kako izjemno pomembno je, da plezalci dovolj pijejo. Ne le zaradi splošnega počutja, temveč tudi zato, ker s tem redčijo kri, ki posledično hitreje kroži po obtoku in celicam dovaja kisik. Prejšnje odprave, pa tudi Lambert in Tenzing, so po pravilu poročali o precejšnji dehidraciji, ki pa je bila ob nezadostnem fiziološkem znanju tudi povsem praktične narave - talilni kotlički so bili težki, okorni, in iz snega pridelati vodo je bil včasih pravi podvig, večkrat pa je odpravam zmanjkalo tudi kerozina. Pugh se ni zadovoljil le s tem, da je tudi na ekstremnih višinah predpisal zaužitje treh do štirih litrov vode dnevno, ampak je za nameček še zasnoval bistveno lažji in učinkovitejši kotliček ter izračunal, koliko goriva bo potrebovala celotna odprava.

Ko se je Pugh ob naštetem skrbno in študiozno ukvarjal tudi z izboljšavami pri materialih in oblikovanju višinske obutve in oblačil, šotorov, spalnih vreč in snežnih očal, ga je vodja odprave John Hunt jeseni prosil še, naj v celoti prevzame tudi skrb za prehrano v višinskih taborih. Pugh ni zavrnil niti te zadolžitve, saj je imel veliko izkušenj in zamisli tudi pri tem: predpisal je količine in sestavo hrane, ki ji je imel vsak od plezalcev možnost kaj odvzeti oziroma dodati po svojih lastnih kapricah. Vsak od njih je tako dobil skorajda individualne višinske menuje.

V petek, 29. maja 1953, sta Edmund Hillary in Tenzing Norgay ob 11:30 dosegla vrh sveta. Namestila sta se v šotoru, ki ga je zasnoval Pugh, prižgala gorilnik, ki je »delal brezhibno«, in se »izdatno okrepčala s sladkano limonado«. Po »zadovoljivem obroku iz nabora poslastic« sta legla na posebej zasnovano zračno blazino in se prepustila blagodejnim vdihom za noč pripravljenega kisika. Ob štirih zjutraj sta vstala in si, preden sta se z brezhibno delujočimi kisikovimi jeklenkami odpravila v mrzlo jutro, pripravila še eno dozo sladkane limonade. Vrh sta dosegla v petih urah, po zgodovinskem podvigu pa sta se v šotor vrnila v boljši kondiciji kot katerikoli par plezalcev pred njima, tudi Tenzing leto poprej.

everest_foto_manca_cujez
Mount Everest. Foto: Manca Čujež

Griffith Pugh je v svoj dnevnik z znanstveno distanco in očitno pričakujoč uspeh napisal le »Dve popoldan. Hillary in Tenzing sta se po uspešnem vzponu na Everest čez Južno sedlo vrnila v tabor«. Po tej uspešni odpravi sta s Hillaryjem v začetku 60-ih, kljub temu da je ta v svojih knjigah, člankih in na javnih nastopih Pugha in njegov prispevek po pravilu obšel, izvedla primarno komercialni himalajski projekt s postavitvijo po Pughovih načrtih zasnovane in na slabih 6.000 m postavljene Srebrne koče za celotno odpravo, na kateri je Pugh celih devet mesecev nadaljeval z višinskimi fiziološkimi raziskavami, ki so med drugim privedle tudi do spoznanja, da dodatni kisik za preživetje na ekstremnih višinah ni nujno potreben. Širše gledano je pomemben tudi zavoljo številnih kasnejših dognanj glede podhladitve - v vodi (npr. ob ladijskih nesrečah) in na kopnem (npr. ob nenadno spremenjenih razmerah na čisto običajnem trekingu) - in glede vrhunskih športnih podvigov na višinah (ob doslej edinih takšnih Olimpijskih igrah v New Mexicu leta 1968), ki so na koncu pripeljala do povsem novih pogledov na recimo vnos tekočin med tekom na dolge razdalje.

Ignoranca dr. Griffitha Pugha in njegovih dognanj ni bila posledica njegovega značaja, ampak v svoji zapletenosti precej preprostega dejstva, da je izvedel skorajda pionirski prelom - v nekaj, kar je bilo prej skorajda asketsko, športno, brez pomagal, v svojem bistvu torej »herojsko«, mitično, je vnesel »hladno«, nič spektakularno znanost. Zanimivo, da so mnogi heroji to postali šele zaradi nje. Njegovo vlogo v sodobni športni fiziologiji in alpinizmu je pred leti v odlični knjigi Everest - The First Ascent osvetlila Pughova hči Harriet Tuckey. Ko je med pisanjem nekaj pred njegovo smrtjo obiskala Eda Hillaryja, je tudi on vendarle priznal: »Veš, tvoj oče nam je na neki način omogočil, da smo priplezali na Everest.«

Boštjan P. Strnad

 


Septembrski Planinski vestnik

Septembrski Planinski vestnik

petek, 14. september 2018

Uvodnik septembrske številke Planinskega vestnika vas popelje med alpinistke, ki se jim je z razstavo Korajža je ženskega spola v začetku septembra poklonil Slovenski planinski muzej v Mojstrani. Zanimiv zapis lahko preberete tudi tu na prvi strani spletne strani Planinskega vestnika.

Izšel je poletni Planinski vestnik

Izšel je poletni Planinski vestnik

petek, 13. julij 2018

V dvojni poletni številki Planinskega vestnika je Dušan Škodič s sodelavci pripravil zelo zanimivo in obsežno temo o italijanskih gradnjah na rapalskem ozemlju. Nekatere od teh gradenj v gorah so spremenjene v planinske koče (kot na primer na Črni prsti, Poreznu, Krnu, pod Špičkom ..), nekatere pa pustili propasti.

Izšla je junijska številka Planinskega vestnika

Izšla je junijska številka Planinskega vestnika

četrtek, 14. junij 2018

V junijski številki Planinskega vestnika smo šli na ferate - zavarovane plezalne poti. Objavljamo obširen test različnih samovarovalnih kompletov, različne lestvice težavnosti zavarovanih plezalnih poti in opozarjamo, da se na take poti odpravljate samo s testirano opremo.

Iskanje med novicami